People of Slovenia

Ljudje Slovenije • People of Slovenia

Last updated on October 1, 2017

It’s been been a month or so, since Matej Spehar and I came up with an idea for a series of black & white portraits with emphasis on a personal story behind a portrait – much like Humans of NY. The project went live last week and we would really appreciate your support on our Instagram profile. Thank you!

Maja, Murglje

"Leta 2011 sem zbolela za rakom. Hodgkinovim limfomom. Bila sem zadnji letnik zdravstvene fakultete, mamica dveh fantkov, Luke in Tita. Bolezen me je v 29. letu presenetila. Zdravljenje je bilo naporno. Operacija. Kemoterapije. Na koncu še radioterapija. Izčrpana od vseh nezaželenih spremljajočih simptomih sem se bila prisiljena ukvarjati še z nezrelim partnerjem, ki me nikakor ni razumel. Sledil je razhod. Zdel se mi je "nečlovek". Odločila sem se, da se odselim. Z golo glavo, brez obrvi, shiranim in brazgotinastim telesom. Z dvema majhnima otrokoma, brez sluzbe, sem se vrnila k staršem. Lani decembra je zbolel sin. Starejši sin. Star je bil 13 let, ko sem mu morala povedati, da je zbolel. Da bo moral dobiti kemoterapijo. Njegova reakcija je bila: "Mami, če si ti, bom pa še jaz". Spet Hodgkinov limfom. Le da gre za otroka. Mojega sina. Zgodilo se je. Moj največji strah. Prestrašena, v šoku in zaskrbljena sem morala biti močna. Zanj. Za Tita. Vendar tokrat ne sama. S partnerjem, ki zna, ki ve, kaj je človek. Leto je bilo neznosno. Razpeta med pediatrično kliniko, službo in domom me je izčrpalo. Spet je bilo leto, ko sem morala malo pozabit nase. Tit se je pozdravil. Ponosna sem nanj. In nase. Zmaga. Dvojna!" ✒ Maja, Murglje 📸 @marko_alpner #ljudjeslovenije

A post shared by Ljudje Slovenije (@ljudjeslovenije) on

Boris, Ljubljana

Skoraj sedem let že tečem. Vsak dan, ne glede na počutje, zdravje ali okoliščine. Začelo se je kot hec, zdaj je to del mojega življenja. Leta 2014 sem bil postavljen pred najtežjo preizkušnjo, ultramaratona Zagreb – Čazma. Bil sem dobro pripravljen. Začeli smo hitro, počutje je bilo odlično. Na 42. kilometru sem imel čas krepko pod tremi urami. Imel sem še dovolj moči, do cilja pa le še 19 kilometrov. Spomnim se samo še klanca navzdol in potem ničesar več. Nekaj kilometrov pred ciljem, ker cesta ni bila zaprta za promet, me je zbil avto. Z glavo sem udaril v avtomobil, padel, podrsal po cestišču in se skotalil v jarek, voznik pa je odpeljal naprej. Nekako sem se uspel pobrati in nadaljevati naprej. Ne vem kako sem kljub vsemu, brez kakršnekoli pomoči, čisto krvav, prišel v cilj in na koncu dosegel celo končno drugo mesto. Prišli so reševalci, policisti so izsledili voznika. Prijatelj, ki me je spremljal na tekmovanju je poskrbel, da sem se uredil in sodeloval tudi pri podelitvi pokalov. Ves čas sem bil pri zavesti, a se še danes ničesar ne spomnim. Bil sem v nekem posebnem stanju. Prva stvar, ki se jo spomnim, nekaj kilometrov pred Ljubljano, sedim na sprednjem sedežu, med nogami imam pokal in vprašam: “Sem bil res drugi?” Peljali so me na urgenco, kjer so mi šivali glavo in me obdržali čez noč na opazovanju. Ko sem prišel domov, sem takoj obul tekaške copate in in odtekel 2 kilometra. S povito glavo. Na tekmovanjih še danes vedno oblečem tisto strgano tekaško majico. ✒ Boris, Ljubljana 📸 @marko_alpner #ljudjeslovenije

A post shared by Ljudje Slovenije (@ljudjeslovenije) on

Gašper, Vodice

"Spomnim se tega dne, a od takrat je minilo že 12 let. Veselje, druženje, treningi, zajebancija, zdrava tekmovalnost. Bila je sobota, prvi tekmovalni dan atletskega prvenstva Slovenije je za nami. Zvečer se dobimo pri Maticu Šušteršiču – Šuškotu. Zbere se celotna športna družba. Šuško pride iz kuhinje, v eni roki drži steklenico vina, v drugi kuhinjsko krpo. Zadere se na ves glas: “Veste, da lahko brez odpirača odprem tole flašo?” Ostali vsi v en glas: “Ne! Kako?” Začne tolči z njo po steni. Ne mine minuta in štofelc odleti iz flaše, skoraj tako hitro, kot je Šuško poletel iz štartnega bloka! Večer se nadaljuje na polno, ura je ena. Kam naprej? Vsi v en glas, gremo naprej v mesto, še malo plesat. Naj grem ali ne? Hudič v meni pravi, daj, pojdi ven in se imej fajn. Tista pridna stran mi brani, ne pojdi. V ponedeljek pišeš statistiko. Za tisti trenutek se odločim »narobe«. Ekipa, ne grem z vami. Grem domov. Zaspim v trenutku. Naslednje jutro budilko preslišim, zbudi me mama. Gašper, huda prometna nesreča se je zgodila. Kakšna nesreča? Na Celovški cesti so umrli trije ljudje. Atleti! To ni res, zmotila si se. Poglej na televizijo. Gledam, čakam, preberem, vidim … ostanem brez besed, udari tišina – ne morem verjeti. Še dobre 4 ure nazaj smo bili skupaj? Šuško, Patrik, Nejc, zakaj, kako? Solze pritečejo, ne nehajo teči, stečem v sobo. Ne dojamem, ne morem dojeti. Sledi dan streznitve, pogrebi. Bolečina ne pojenja, zakaj? Zakaj oni? Kako je to možno. Nikoli več vas ne bo. Minevajo leta, bolečina pojenja. Srce hoče drugače. Imam jih v mislih, v srcu, vedno. Rad jih imam. Kako jih ne bi mogel imeti. Vsakokrat, ko se peljem mimo tiste štange na Celovški – si rečem hvala. Da sem šel domov, da mi je v tretje končno uspelo narediti statistiko s 6." ✒ Gašper, Vodice 📸 @marko_alpner #ljudjeslovenije

A post shared by Ljudje Slovenije (@ljudjeslovenije) on

Ana, Grosuplje

»Depresivna, ti? Kako, če si vedno nasmejana, sej ti nič ne manjka? Ne pretiravaj, idi parkrat laufat, pa bo vse ok. Ti lih veš, kaj je depresija. Saj ti nič ne manjka, službo imaš, fanta imaš, ljudi okoli sebe. Bipolarna motnja? Čaki, ti je tist, ko si 5 min dobre volje, 5 min slabe, pa ful težko se odločiš kaj bi?" To so nekatere izmed reakcij, ki sem jih doživela, ko sem dojela, da bipolarna motnja nisem jaz, a je del mene, s katerim živim in začela na glas priznavati, s čim se borim. Nagnjena sem k depresiji, manične epizode so redke, k sreči še nikoli potrebe po hospitalizaciji. Zadnje leto in pol s pomočjo zdravil, predvsem pa psihoterapije ugotavljam, da sem čisto ok, da sem človek, kot vsi ostali, na določenih področjih pa imam težave. Ko so mi postavili diagnozo, sem najprej nekaj mesecev sama pri sebi procesirala – strah, jeza, krivica, manjvrednost, krivda so le eni izmed občutkov, ki jih je bilo potrebno dati čez. In zbrati pogum in povedati, kaj se s tabo dogaja. Groza. Reakcije ljudi so bile različne, nekateri so bili pripravljeni poslušati, nekateri ne. Nekateri so izrazili sočutje, drugi niso zdržali in so se umaknili. Povedati nekomu, da je nekaj narobe s tabo namreč terja izjemno veliko poguma. Te bodo sprejeli? Boš ostal sam? Te bo kdo sploh razumel? Vprašanja, ki gredo čez glavo. Potem dobiš namesto razumevanja vse ostalo. A probaš. Vsakič znova. Včasih si prijetno presenečen. Ena najljubših reakcija bila: »Krasno, tvoji norosti so dali vsaj ime, jaz moram ime za svojo še najti!« Nekateri zmorejo sprejeti človeka z vsem kar nosi s seboj, drugi ne. Nekateri imajo empatije na pretek, drugi se z njo še niso spoznali. Kolikor sem prej ljudi obsojala, ker niso mogli sprejeti, kar sem jim povedala, jih zdaj razumem. Razumem, da ne zmorejo, da je tudi njim težko in da tudi oni čutijo strah. Želim, da bi se znali sprejeti in uspeli premagati strah. Da bi razumeli, da mentalna bolezen nismo mi, da je ta samo del nas in nas ne definira. Da bi čim več ljudi imelo okoliščine, v katerih bi upali na glas povedati, s čim se borijo. Jaz jih k sreči končno imam, zatorej živjo, sem Ana in sem bipolarec." ✒ Ana, Grosuplje 📸 @marko_alpner #ljudjeslovenije

A post shared by Ljudje Slovenije (@ljudjeslovenije) on

Urška, Ljubljana

"Po birmi smo prišli domov, kjer me je čakalo darilo moje stare mame. Veliko ji je pomenilo. Na hišo je stal prislonjen čisto nov svetleč temnordeč Pony s ta velikimi kolesi. Vse, kar sem izustila, je bilo razočaranje: 'Jaz pa sem si želela tamauga.' BANG. Njen obraz je postal žalosten: 'Velika punca si že, nam se je zdelo, da bo tak večji boljši…' Kot kmečka žena je skupaj s starim očetom garala in šparala vsak dinarček v tistem skromnem povojnem življenju s štirimi otroki. Si privoščila malo ali skoraj nič, da mi je lahko kupila tako drago darilo za tiste čase. Jaz pa sem nastopila kot najbolj razvajen nehvaležen pamž. Še danes me boli, da se ji nisem z objemom iskreno opravičila, ko sem odrasla in to kasneje dojela, je ni bilo več z nami. Stara mama, oprosti mi. Še velikokrat bom to rekla sama pri sebi, ko pomislim nate. Rada sem te imela in nisem znala tega pokazati z odprtim srcem in hvaležnostjo za tvojo neizmerno dobroto." ✒ Urška, Ljubljana 📸 @marko_alpner #ljudjeslovenije

A post shared by Ljudje Slovenije (@ljudjeslovenije) on

Urša, Ljubljana

"Kot dojenček sem jokala brez prestanka, nihče ni vedel zakaj, kaj je narobe z menoj? Neprestano sem bila pri zdravnikih. Ko so naredili ultrazvok, so videli, da imam čisto poln žolčnik, poln žolčnih kamnov. Odpeljali so me v Klinični center in me pri štirih letih operirali, spraznili žolčnik in ga vzeli ven. Zanimivo, da se spomnim skoraj vsega, s kom sem bila v sobi, obiskov, najbolj pa luči nad operacijsko mizo, kot bi nad menoj pristajal leteči krožnik. Pediatriranja je bila čisto paf, da takšnega primera, tako mlade pacientke z žolčnimi kamni še ni bilo v Sloveniji. So mi jih dali za domov. Take male, zelene bunkice, čudno izgledajo. Sem jih dolgo časa šparala. Pred nekaj leti smo jih vrgli stran." ✒ Urša, Ljubljana 📸 @marko_alpner #ljudjeslovenije

A post shared by Ljudje Slovenije (@ljudjeslovenije) on

Robert, Rogaška

"Bilo je konec 80ih, ko je bila skozi Rogaško že skoraj dokončana nova, zdajšnja glavna cesta. Ni še bila odprta za promet, ravno so položili nov asfalt. Zamikalo me je, da bi se prvi zapeljal po njej. S Tomosovo štirko, pozno zvečer. Vse je šlo fino, gladka površina, nobenih grbin. Fino je letelo, dokler s sprednjim kolesom nisem zadel v nekaj. Lahko je bil odložen robnik, odprt jašek, velik kamen, bilo je temno, žarometi na takratnih mopedih pa tudi niso bili bogve kaj. Spodneslo mi je sprednje kolo, treščil sem po tleh, moped me je zakajlal tako nesrečno, da me je tiščal po tleh še nekaj deset metrov. Boleče sem čutil, kako mi grobi asfalt trga kožo. Imel sem oblečeno usnjeno jakno, ki je namesto kože prevzela poškodbe, na dlaneh seveda nisem imel rokavic, kavbojke so šle v franže. Čelada? Kakšna čelada! Moped sem zagnal s ceste, v bližnji graben in v bolečinah odkrevsal proti bližnjemu zdravstvenem domu. Dežurna sestra ni nič rekla, takoj se je lotila čiščenja ran. Pesek, asfalt, katran, vse se je zarilo v odprto meso. Ko me je za silo pokrpala, me je vprašala, kaj se je zgodilo? Nič, padel sem s kolesom. V očeh sem ji videl, da mi ni verjela, a res nisem potreboval v tej situaciji še policije, zapisnika prometne nesreče, moraliziranja. Ni me zatožila, še več kot mesec dni sem hodil k njej na previjanje. Rane so se zacelile, usnjeno jakno imam še danes, še vedno jo nosim. Že takrat je imela dvajset let, torej jih ima danes že preko petdeset, in še vedno nosi sledi padca. Kot spomin na krst nove Slat’nske ceste. In medicinsko sestro, ki je zadržala skrivnost zase." ✒ Robert, Rogaška Slatina 📸 @marko_alpner #ljudjeslovenije

A post shared by Ljudje Slovenije (@ljudjeslovenije) on

Klavdija, Krašnja

"Starejši brat. To je nekdo, ki je vedno močnejši in pametnejši od tebe. Boljši, v vsem kar počne. In je bil. Moj brat Peter. Do tistega dne. Padal je dež in pod istim dežnikom sva prišla do glavne ceste. Preko nje sva lahko že videla našo hišo. Še petdeset metrov do doma. Teh petdeset ni nikoli več prehodil. Avto, ki ga je zbil je ustavil naša življenja. Koma. Dva meseca. Življenja na pavzi. Kot megla se je prikradlo zavedanje, da bo Peter, moj steber, moj veliki brat, za vedno ostal invalid na vozičku. Življenje teče dalje, ostaja pa mi občutek, da je njegovo še vedno na pavzi in bo tam ostalo. Tam ob cesti, pod tistim modrim dežnikom. Pazite nase in druge. Trenutek je dovolj, da ustavi življenje. Tako ali drugače." ✒ Klavdija, Krašnja 📸 @marko_alpner #ljudjeslovenije

A post shared by Ljudje Slovenije (@ljudjeslovenije) on

Tereza, Ljubljana

"Par let nazaj sva se z bivšim neki skregala, ker je trdil da iz mene nikol nč ne bo. In sem šla stokat do frenda. Tam sem vidla, da frend piše blog in mu zatežila da to hočem met. In sem šla vsa jezna tipkat in metat ven ves gnev. Dost sem mela poslušanja od vseh, da iz mene nč ne bo. Vztrajno sem tam trmarila po tipkovnici. Naslednji bivši mi je metal naprej, da kaj skoz ta blog, da itak nč ne zaslužim z njim. Ampak sem kr vztrajala dalje s pisanjem. Danes imam dve knjigi za sabo, za koga moram pisat kolumne sploh ne sledim več. En dan sem rečala nekoga iz svojih starih časov, pa mi je rekel: "Pa kako je teb tko ratalo? Sej smo sam eni loserji." Sem mu lepo odgovorila: "Če si si rekel da si loser, pol si. Jaz sem si pa rekla, da sem ena posebna Tereza." Vse je v glavi. In nč, eh ena zmaga. To je moja zmaga. ✒Tereza, Ljubljana 📷 @marko_alpner #ljudjeslovenije #kolumniatrija

A post shared by Ljudje Slovenije (@ljudjeslovenije) on

Joni, Hrastnik

"Ne vem ure, ne vem datuma, shit, ne vem niti letnega časa. Vse, kar vem, je, da sem prišel iz šole, stopil v hišo, sezul čevlje in odšel v kuhinjo. Na tleh je z odprto rano nad levim očesom, iz katere je počasi curljala kri, omotična in napol mrtva ležala mami. Na kuhinjskem pultu napol prazna steklenica viskija in prazna steklenička uspaval. Samomor in progress! Preden sem uspel odreagirati, ji je uspelo v precej zadetem stilu izustiti še stavek, ki mi je in mi bo v življenju za vedno ostal v spominu: “A ti zraven dunajca še pomfri spečem?” Star sem bil … hmmm … 14 let? V letih, ko najstnika najbolj razganja, je bila to moja popotnica za življenje." ✒ Joni, Hrastnik 📷 @marko_alpner #ljudjeslovenije #lepdantuditebi

A post shared by Ljudje Slovenije (@ljudjeslovenije) on